Sreda je bila pa res en poseben dan. Pričakovanje se je pričelo že ob informaciji, da se bomo z avtobusom odpeljali na izlet. Namenili smo si ogledati grad Sevnica.
Po zgodnjem zajtrku smo se odpravili na avtobusno postajo, kjer smo vstopili na avtobus. Odložili smo nahrbtnike, se pripeli z varnostnim pasom in se prepustili vožnji. Znana okolica in naši domovi so sprožili veselje. Po poti smo videli reki Krko in Savo, peljali smo se skozi Šentjernej in Krško, videli smo mostove, železniško progo, vlak, grad Brestanica, HE in končni cilj grad Sevnica.
Ob prihodu so nas sprejele grajske gospe in oskrbnik Ciril. Povabili so nas na ogled gradu, še prej pa smo morali zbudili barona Moscona, ki je še spal. Bil je precej siten in do svojega osebja nič kaj prijazen. Razveselil pa se je otrok in okrcal svojega Cirila, zakaj mu ni povedal, da so prišli na obisk otroci. Medtem ko se je preoblačil, smo si z oskrbnikom Cirilom ogledali grajske prostore. Grad je zelo lep. Stropi so poslikani, pohištvo je starinsko in zelo lepo ohranjeno. Ciril je otroke vprašal, če lahko doma rišejo po stenah. Vsi so v en glas odgovorili, da ne, pa je rekel, da naj kar starši pridejo pogledat, da bodo videli, kako je grad lep, ko je poslikan. Odšli smo v staro učilnico, kjer nas je Ciril popeljal v stare čase šolanja. Pokazal nam je, kako so včasih pisali in kako so uporabljali leseno računalo. Za kaznovanje so uporabljali šibo. V gradu imajo sprejemnico, kjer sprejemajo goste, poleg pa je glasbena soba, kjer se gostje podružijo ob klavirju in tudi zapojejo. Tudi mi smo zapeli nekaj pesmi. Vstopili smo v lutkovno sobo. Kooliko lutk! Lutkarica nam jih je predstavila in nas povabila na njihove predstave. Ko se je grof uredil, nas je sprejel in nam povedal, da ima svojega oskrbnika zelo rad, ker vidi, kako je prijazen in dober.
Po ogledu notranjosti gradu smo se odpravili ven. Tam so nas čakale zabavne grajske igre. Potrebna je bila dobra koordinacija oko-roka in nekaterim otrokom so šle igre kar dobro od rok.
Poslovili smo se od grajskih gospa in naših vrstnikov iz Šentjerneja ter se odpravili proti vrtcu Živžav. Na avtobusu je padel predlog, da bi zapeli kakšno pesem in peli smo vso pot do Orehovice. Šofer je bil nad našim petjem navdušen in nam je kar zaploskal.
Ko smo prispeli v vrtec, nas je kosilo že čakalo. Naši prijatelji iz drugih skupin so že spali, zato smo se odločili, da bomo imeli kosilo zunaj. To smo bili veseli. Potem pa je sledil še zaključek s pravljicami na odejah.
Sreda je bila res en lep dan, poln veselih dogodkov.
