V sredo, 31. 5. 2023, na zadnji majski dan smo zajtrk pojedli hitreje kot po navadi. “Ajde, jejte! Jejte, k pol gremo!” so se otroci spodbujali med sabo. Ko smo se v garderobi že postavili v kolono, nas je vzgojitelj, ki je šel mimo po hodniku opozoril, da zunaj malo kaplja. “Nič zato,” smo odgovorili, si nadeli pelerine in se odpravili na pot. Najprej smo krenili proti Dolenji Stari vasi mimo gostilne, gasilnega doma in nato proti cerkvi. Kar nekaj otrok je povedalo, da so bili tukaj za štefanovo na blagoslovu konj. Nas pa je “žegnal” dež, in to kar precej. Čedalje bolj in bolj je padalo. Na cesti in v čevljih so bile velike luže, mi pa smo peli in šli kar naprej.
-“Kdaj bomo pa prišli?” so nekateri spraševali.
– “Samo še malo sem pa pol zavijemo pa gor, pol se pa sam spustimo in smo že tam.”
-“Mi bomo že stari, ko bomo pršli!” je že nekoliko nejevoljno pripomnila deklica.
Ni bilo tako zelo daleč. Po slabih treh kilometrih smo prispeli v Imenje, na malce odmaknjen kraj, kjer nas je pričakala prekrasna brunarica in … Nikova starša. Nikova mamica je brž prinesla sušilec za lase in nekaj oblek, da so se tisti, ki so bili mokri lahko preoblekli. Vzgojiteljica Kaja je otrokom sušila lase, Nikova mami je hitela mazat palačinke z marmelado ali nutelo, očka pa je otrokom ponudil igrače in skuhal kavico. Vreme se je takoj po prihodu zvedrilo in otroci so se veselo igrali na pesku in raziskovali okolico. Nekaj deklic si je našlo svoj zasebni kotiček v prijetni kmečki sobi, kjer so risale in veselo klepetale.
Prekmalu je bilo treba nazaj. Veseli, s polnimi trebuščki jagod in palačink smo vso pot nazaj prepevali. Lepo smo se imeli. Hvala Nikovima staršema za prijaznost in gostoljubje.
